ŽUPNIJA SVETEGA VIDA
Najstarejša in najštevilčnejša župnija v občini Videm je župnija sv. Vida saj šteje danes preko 5000 duš. Zraven farne cerkve sv. Vida ima župnija še dve cerkvi in sicer cerkev sv. Janža v Dravinjskem Vrhu in cerkev sv. Najstarejši popis župnije je naredil p. Anton Čaj leta 1782. Takrat je župnija sv. Vida štela 547 družin, 2959 duš. Danes pripadajo župniji naslednje vasi in naselja, v katerih živi približno 4300 duš: Barislovec, Dravci, Dravinjski vrh, Jurovci, Lancova vas, Ljubstava, Majski vrh, Popovci, Sela, Soviče, Šturmovec, Trnovec, Tržec, Vareja, Videm, Zgornja Pristava, Pobrežje, Turnišče in okolica (Zagrebška cesta, Suha veja, Sodnice).
Cerkev sv. Vida
Leta 1760 11. avgusta je goriški nadškof Karl Mihael grof Attems posvetil cerkev sv. Vida. V prednji oltar je vložil svetinje mučenk sv. Generoze in Verekunde. Za spomin posvečenja cerkve ali »žegnanjsko nedeljo« je določil drugo nedeljo po prazniku sv. Janeza Krstnika. Sedanja župnijska cerkev sv. Vida ima tri oltarje. Glavni je posvečen zavezniku sv. Vidu in je iz leta 1928 delo mariborskega kiparja Sojča. Posebej lepo in umetniško je izdelan tabernakelj. Stranski Rokov oltar je izdelan v baročnem slogu in kot tak najdragocenejši vi cerkvi. Stranski Marijin oltar je prav tako delo kiparja Sojča iz leta 1938. Pod tem oltarjem so shranjeni sveti ostanki mučenca sv. Donata, ki so jih Videmčani dobili iz Rima leta 1750 kot pozornost matere Cerkve do tragedije , ki se je zgodila pri cerkvici sv. Jurija pod Donačko goro leta 1741, ko je bilo od strele ubitih 59 videmskih romarjev. Križev pot je delo akademskega slikarja Janeza Mežana, profesorja s Ptuja. V ladji sta ob strani kipa presvetega Srca Jezusovega in Mati dobrega sveta z Detetom. V zvoniku sta dva zvona iz leta 1947. Večji tehta 900, mali pa 450 kg, ki živim oznanjata mir, mrtvim pozvanjata v spomin. Cerkev je bila leta 2008 podaljšana za potrebe novih orgel, katere so nadomestile stare orgle Josipa Brandla. Nove orgle opus 22, delo orglarske delavnice Tomaža Močnika je aprila 2010 blagoslovil nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger.
Cerkev sv. Janža
Z gotovostjo lahko rečemo, da je cerkvica sv. Janža ena najstarejših cerkva v Sloveniji, v videmski občini pa mati vseh cerkva. Cerkvici sv. Janža tik pod hribom je vedno grozila nevarnost plazov, zato je grof Ulrik Schaunberg dal sezidati spodaj na levi strani Dravinje drugo,večjo cerkev, ki so jo posvetili sv. Vidu. Kdaj točno je bila cerkvica sv. Janža zgrajena se ne ve. Strokovnjaki menijo, da je prezbiterij romanski in ga datirajo v deveto stoletje, medtem ko je ladja zgodnjegotska iz trinajstega stoletja.
Cerkev sv. Družine
Cerkev sv. Družine na Selih je bila zgrajena in posvečena leta 1904. Zgrajena je v novogotskem stilu z lepim glavnim oltarjem sv. Družine. Gradili so jo približno 2 leti, leta 1904, 12. maja, pa jo je takratni mariborski knezoškof dr. Napotnik posvetil.
Če štejeta cerkev sv. Janža v Dravinjskem Vrhu in sv. Vida že častitljiva stoletja, pa cerkev sv. Družine na Selah nima takšne starosti. Ta je nastala iz čisto praktičnih potreb – iz potreb pastorale v določenih vaseh. Te so bile na nek način povezane med seboj kot upravne enote, o čemer pričuje že Janischeva Topografija iz 19. stoletja. Če hočemo pogledati zgodovinsko pot tega svetišča, moramo razdeliti to obdobje na tri sklope: gradnjo in posvetitev nove cerkvice, čas tipanja in iskanja župnijskega doma ter obdobje po njegovi dograditvi. Ob tem se moramo zanesti na župnijsko kroniko, kjer velja, kakor pri vseh župnijskih kronikah, da ni noben podatek preveč.
Sv. Vid
Mučenca Vida prištevamo med najbolj čaščene svetnike na Slovenskem. Cerkev svetega Vida je največ in so najstarejše na Slovenskem, saj segajo v začetek krščanstva med Slovenci. Priporočali so se mu v stiskah, kot so: za zdravje živcev in oči (vida), božjast, ob nevarnosti bliska in ognja, proti kačjim pikom, za ohranitev čistosti. Za nebeškega zaveznika so ga imeli: lekarnarji, kotlarji, pivovarji, mutci in gluhci, viničarji in rudarji pa tudi odrski igralci in plesalci. Upodabljali so ga na dva glavna načina: kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo ali levom in mučenega v kotlu ali s kotličem v roki. O življenju in mučeništvu svetega Vida se ni ohranil noben zgodovinsko utemeljen opis, temveč samo stara legenda in to v različnih oblikah. Že dobro stoletje pred nastankom legend je znano, da je v času papeže Galerija I. (492-96) stala v Rimu cerkev, posvečena temu mučencu. Iz spisov sv. Gregorja I. spoznamo, da so se po sv. Vidu imenovali samostani na Siciliji in Sardiniji. Tega mučenca najdemo v najstarejših cerkvenih koledarjih tako na zahodu kot vzhodu. Legende ustrezajo predvsem vernosti dobe, v kateri so nastale. Iz poznejšega časa vemo le to, da so leta 775 relikvije sv. Vida prenesli v samostan St. Denis pri Parizu; Francozi imenujejo tega svetnika Guy (izg. Gi). Odtod je del relikvij dobil 836 samostan Korvey na Vestfalskem, roko sv. Vida pa je cesar Henrik I. poklonil češkemu knezu sv. Venčeslavu (Vaclavu); hranijo jo v veličastni cerkvi svetega Vida na Hradčanih v Pragi.
Kdaj se župnija in cerkev prvič omenjata?
Pred izlivom Dravinje v Dravo je stal svoje dni na precejšnjem hribu močan grad Tram/Treun, o katerem danes ni več nobenega sledu, razen domačije g. Purga, nekdanjega cerkvenega ključarja, ki se še danes imenuje Pograjski, ter leži neposredno pod hribom. Grad so sezidali Gospodje Ptujski. V začetku 15. stoletja se omenja cerkev pri gradu, ki je brez dvoma sedanja še stoječa cerkvica sv. Janža. Kakor grad so tudi to cerkev postavili Gospodje Ptujski, ki so zaradi tega smeli imenovati duhovnike. Ker pa so ti kraji spadali pod nadžupnijo Hoče, so bili pri svetem Janžu nameščeni le vikarji, podložni hoškemu nadžupniku, kateremu so plačevali »pro obedientia« (zaradi podložnosti) na leto po dve marki. Ta podatek je omenjen v Gornjegrajskem urbarju iz leta 1426.
Iz tega je razvidno, da je že na začetku 15. stoletja bila ob Dravinji lokalija (kraj, ki ni župnija, ampak deluje enako kot ona) z vikarjem na čelu. Sv. Vid je v 15. stoletju imel te podružnice: sv. Katarina na Beli – pri sv. Barbari v Halozah, Sv. Andraž na Leskovcu, Sv. Janž ob Dravinji in Devica Marija v Podlehniku.
V šentviškem vikariatu je pred letom 1475 nastal podvikariat sv. Katarine, sedaj sv. Barbare v Halozah. K temu je najbrž znatno pripomogla graščina Borl. Zato ima patronat nad to župnijo. Iz župnije sv. Barbare se je leta 1751 izločila župnija sv. Andraža v Leskovcu. Tudi tej župniji je bila patron borlska graščina.
Cerkvici sv. Janža tik pod hribom, nad katerem je bil grad, je vedno grozila nevarnost usedlin in zemeljskih plazov. Zato je dal grof Ulrik Schaunberg sezidati na levi strani Dravinje drugo cerkev, ki so jo postavili v čast svetemu Vidu leta 1445. V 16. stoletju je prišel grad Tram s cerkvijo sv. Vida za precej časa v last ormoških graščakov Cerkelyev.
Leta 1532 so Turki pustošili po naših krajih in pomorili mnogo ljudi. 22. septembra istega leta je bil porušen tudi grad Tram in cerkev Sv. Vida. Grad je izginil in iz njegovih razvalin so kmalu popravili cerkev sv. Vida. V kamen vsekana letnica 1445 se nahaja nad glavnimi vrati. Okoli leta 1560 se je začela za župnijo sv. Vida žalostna doba, ki je trajala približno 60 let. Grof Jakob Cekely je postal kalvinist ter je zelo širil in podpiral krivo vero. Pri sv. Vidu je nastavljal hrvaške kalviniste. Z vernim ljudstvom so tako hudo ravnali, da so se ves čas bali krvave vstaje. Mnogo otrok je umrlo brez svetega krsta in mnogi so umirali brez svete popotnice. Ker so grofje Cekely videli, da jim je verno ljudstvo nasprotuje, so 22. septembra 1592 prodali faro svetega Vida z vsemi dohodki in pravicami za 3000 goldinarjev nekemu Hrvatu Janžu Tenević. Ta je samo dohodke pobiral, ni pa se veliko brigal za kaplane in božjo službo. Zato je bilo verno ljudstvo jezno nanj. Čez dve leti – 1594 – je prodal faro nekemu Dietrichu. Leta 1597 pa je fara prišla v roke Gregorja Križaja s Kranjskega. Ta je bil nekaj časa luteran, pozneje pa je spravljen s sveto Cerkvijo, umrl v Gradcu.
Leta 1610 je nadvojvoda Ferdinand izročil upravo šentvidskega vikarata za 12 let mariborskemu župniku Juriju Pileatorju – klobučarju – s pogojem, da popravi zanemarjena poslopja, da natančno izvršuje cerkveno službo in plača zaostale dolgove. Pileator je slabo gospodaril in ni mogel plačati zaostalih davkov. Ker pa je bil obenem tudi hoški župnik in je videl, da ne more plačevati dolgov, mu je na misel prišlo, da bi sv. Vid odstopil graškim minoritom. Z njimi se je začel pogajati in leta 1617 na dan sv. Marka je cesar Ferdinad II. župnijo sv. Vida izročil graškim minoritom.
Na prošnjo predstojnika (gvardijan) je potem tudi papež Urban VIII. 6. avgusta 1623 s posebnim pismom potrdil inkorporacijo župnije sv. Vida samostanu minoritov v Gradcu. Prepis papeževega pisma se nahaja v nadžupnijskem arhivu v Hočah, drugi prepis pa v domači župnijski kroniki. Po predaji župnije graškim minoritom je Pileator od njih zahteval, da mu morajo kot hoškemu župniku plačati običajno letno pristojbino (25 goldinarjev, 4 štrtinjake vina in 12 kapunov). Ker pa v cesarjevem in papeževem pismu ni bilo govora o teh dajatvah, so jih minoriti odrekli. Zaradi tega se je prišlo do pravde, ki je trajala več let. Končno je papeški nuncij Cirijak leta 1633 odločil, da minoriti nimajo nobene obveznosti do župnika iz Hoč. Po zasebnem dogovoru pa so minoriti enkrat za vselej plačali Pileatorju 1250 goldinarjev. Tako je župnija sv. Vida prešla z vsemi dohodki, pravicami in dolžnostmi v last minoritskega Reda. Samostan v Gradcu jo je moral oskrbovati z dušnimi pastirji. Župnijo so upravljali redno redovni duhovniki, izjemoma pa včasih tudi svetni.
Kakor drugod po Štajerskem, je leta 1645 tudi pri svetem Vidu hudo razsajala in morila kuga. Polovica hiš je bila okuženih, zaprtih in zaznamovanih z velikimi belim križem. Hrano, pijačo in zdravila so jim dajali skozi okna. Če je kdo umrl, so ga domači na tihem, navadno ponoči, pokopali za hišo. Kuga je razsajala tudi v letih 1672, 1680 in 1682. Tega leta so Videmčani z velikim zaupanjem do sv. Roka postavili njemu v čast precej veliko kapelo ob farni cerkvi, ki pa jo je Jožef II. leta 1786 dal spremeniti v šolo. Kip svetega Roka so tedaj prenesli v cerkev, kjer še sedaj stoji v stranski kapeli na lepem baročnem oltarju.
Leta 1934 je po pogodbi med nemškim oz. avstrijskim in jugoslovanskim provincialom minoritskega reda župnija sv. Vida prešla v last jugoslovanske province sv. Hieronima – vse do leta 1972, ko je bila na novo ustanovljena slovenska minoritska provinca sv. Jožefa s sedežem v minoritskem samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju.