HALOZE
Geografske in demografske značilnosti
Haloze so prijeten svet močno razgibanih, nizkih terciarnih goric panonske Slovenije. Prometno odročno obmejno gričevje je s skromnimi možnostmi za preživetje še do nedavnega veljalo za eno najbolj nerazvitih področij Slovenije. Haloze v celoti obsegajo okrog 30.000 hektarjev površin, kjer živi približno 21.000 prebivalcev v šestih občinah. Kmetijska proizvodnja je rahlo otežena zaradi strmih pobočij. Območje je primerno za razvoj turizma. Na turističnih kmetijah lahko kmetje prodajo svoje viške.
Haloze so bile od nekdaj agrarna pokrajina, v preteklosti znana po velikih družinah. Največ prebivalcev so imele po 2. svetovni vojni, nato pa jih je zaznamovalo izseljevanje in do leta 1991 se je število prebivalstva zmanjšalo za dobro tretjino. Pozabljene in odmaknjene so dolgo životarile, sedaj pa se počasi prebujajo.
Ime Haloze se prvič omenja v 15. stoletju kot Chalas in Kalosen. Izviralo pa naj bi iz latinskega Colles, kar pomeni vinorodne gorice, ali iz staroslovanske besede halonga, ki pomeni gričevnat svet.
Divjaški Kelti so že 400 let pred našim štetjem spoznali Haloze in tu zasnovali vinogradništvo. Vino jim je dalo poguma in moči za nadaljnja osvajanja. Širjenje vinogradov v novo osvojenih rimskih pokrajinah so pospeševali rimski priseljenci in vojni veterani. Posebej to velja za rimsko Petovio (današnji Ptuj). Tudi krščanstvo je imelo velik vpliv na razvoj vinogradništva zaradi uporabe vina v bogoslužju. Slovanska plemena, ki so se naselila v teh krajih, so od staroselcev prevzela tudi način gojenja trte.
Dandanes vinogradniki v Halozah združujejo vsa tradicionalna znanja o gojenju vinske trte in negi vrhunskega vina z ugodnimi klimatskimi, geološkimi in drugimi pogoji, saj se le 5% svetovnih vinogradniških predelov lahko ponaša s tako ugodnimi ekološkimi pogoji, kot so v Halozah.
V Haloze lahko pridete na enodnevni ali večdnevni izlet z različno tematiko (vinsko, kulinarično, etnografsko, zgodovinsko...). Na tem območju lahko tudi taborite, imate piknik v naravi, si ogledate področne znamenitosti). V številnih vinskih kleteh je omogočena degustacija vrhunskih vin, kot so: Laški rizling, Renski rizling, Sauvignon, Rumeni muškat, Muškat ottonel, Beli pinot, Chardonnay, Traminec in druga. Na turističnih kmetijah pa je možna pokušnja haloških dobrot. Ljubitelji narave se lahko sprehodijo po neokrnjeni naravi, kjer jih spremlja petje ptic. Za organizirane skupine do na voljo usposobljeni turistični vodiči.
Haloze so priljubljen cilj številnih planincev. Čez gričevnati svet je speljana Haloška planinska pot, ki zahteva dva do tri dni hoje. Njen začetek je pri gradu Borl, zaključek pa na Donački gori (882 m).
Geografski položaj območja
Statistično gledano so Haloze območje v Podravju. Haloze geografsko delimo na dva dela: Vzhodne ali Spodnje ali Vinorodne Haloze (ob Ptujskem polju) ter Zahodne ali Zgornje ali Gozdnate Haloze. Haloze so na S omejene z rekama Dravinjo in Dravo, na J in V z državno mejo Republike Hrvaške, na Z pa z dolino Jelovškega potoka.
Haloze se začenjajo na zahodu pri Makolah, tako, da tvorita njihovo zahodno mejo Jelovški potok ter gmota Plešivca, in se od tod vlečejo v sorazmerno ozki progi v smeri JZ - SV od Goričkega ob slovensko - hrvaški meji. Na severu omejujeta Haloze Dravinja in Drava, na jugovzhodu in vzhodu pa vzhodni odrastki Karavank, izraženi v gorski pregraji Boč - Donačka gora - Macelj. Vzhodno od Maclja poteka meja Haloz po razvodnici med Dravo in njenim pritokom Bednja, ki je hkrati slovensko - hrvaška meja.
Dravinja loči Haloze od severno ležečega zloženega slemena Savinjsko, ki pripada Podravinju oziroma Dravinjskim goricam. To sleme je bilo še v miocenu združeno s Halozami, saj je tekla Dravinja severneje. Šele ko se je Dravinja zaradi tektonskih procesov premaknila proti jugu in se urezala v odpornejše plasti miocenskih marinskih laporjev in peščnjakov kakor tudi soteških skladov, ki sestavljajo višji svet Haloz, je ločila Savinjsko od Haloz. Ime Savinjsko za zložen hrbet med Dravinjo na jugu in Polskavo na severu so uveljavili geografi. Domačini ga redko uporabljajo. Polanci z Dravskega polja Savinjsko često prištevajo k Halozam, še pogosteje pa uporabljajo zanj ime za goro (Ptujska gora). Zahodni del Haloz je na severu omejen z Dravinjo in Savinjsko prištevamo k Dravinjskim goricam.
Povprečna nadmorska višina v Halozah je med 300 in 400 metrov, znotraj tega pa imamo tako doline, kot tudi posamezne višje vrhove in slemena.
Ostanki prvotne enotne usedlinske odeje se nam kažejo danes kot srednje dolge slemenske uravnave. Slemena imajo strma pobočja in grebene šilastega prečnega profila in se iz njih ponekod dvigajo nizki, zaobljeni vrhovi ali manjše kope. Pobočja so marsikje vzdolž nagiba razrezana po grapah in jarkih, ki prekinjajo agrarno- produkcijske površine. Ponekod so tako nastali ožji grebeni oziroma rebri. Južna, jugovzhodna in jugozahodna pobočja so v višini nad 270 metrov nadmorske višine zasajena z vinsko trto.
Pod vinogradi ležijo na blažjih nagibih njive na strmejših pa travniki oziroma pašniki s sadnim drevjem. Severna pobočja so pokrita z gozdom. Tako nam ustvarja pogled na haloške griče od juga proti severu podobo vinorodne pokrajine, pogled od severa proti jugu podobo prav močno gozdnate dežele, medtem ko nam daje pogled od vzhoda proti zahodu in obratno pestro sliko menjavanja kmetijskih in gozdnih površin. Prav zaradi te razgibanosti in pestrosti so haloški griči tako prijetni, da navdušijo vsakega ljubitelja naravnih lepot.
Geološke, pedološke in hidrološke značilnosti
Haloze so končno geološko podobo dobile v prvem delu kenozoika, to je v terciarju. Haloze so tako povečini sestavljene iz terciarnih sedimentov, ki jih je za seboj pustilo Panonsko morje na prehodu iz eocena v oligocen.
V terciarju si bile Haloze prekrite z morjem, zato so skoraj v celoti zgrajene z mokrih sedimentov tistega obdobja. Zgrajene so iz kremenovih peščenjakov z apnenčastim vezivom in iz peščenih laporjev s posameznimi vložki peščenjaka. Haloške doline so prekrite z mlajšimi kvartarnimi vlažnimi ilovnatimi in peščenimi sedimenti.
Lapor sestavlja 70% površja, 17,5% je gline in melja. Nižji vzhodni del je vinogradniški, višji zahodni del pa izrazito gozdnat. Gričevje razčlenjujejo ozke, na dnu mokrotne doline številnih potokov. Gozd pokriva 47% površja, 19% je travnikov in 14% pašnikov. Njiv je 8%, vinogradov 5% in 3% sadovnjakov. Prevladujoč način rabe kmetijskih zemljišč je pašnokosni sistem, ki na vzhodu prehaja v njivski okopavinsko-žitni kolobar. Leta 1991 je bilo še 24,1% kmečkega prebivalstva, kar je bil eden največjih deležev v Sloveniji. Poleg vinogradništva je pomembna tudi živinoreja.
Prevladujočo petrografsko podlago vinorodnih Haloz tvorijo terciarni laporji in peščenjaki, ki hitro razpadajo. Iz njih nastajajo kvalitetna vinogradniška tla. Na tršem laporju so se razvila na višjih prisojnih legah mlajša sivorumena laporna tla, ki so plitvejša in podvržena eroziji. Na mehkejših laporjih v srednjih legah so nastala rjava laporna tla, ki so v kotanjah in globelih golobja in bolj ilovnata. Na apnenčastih zaplatah so se razvila težja karbonatna tla. Vsi trije tipi tal imajo primerno prepustnost in velike kapacitete za vodo in zrak, kar ugodno vpliva na rast vinske trte. Slabše so kemične lastnosti tal, saj je polovica vinogradniških tak zelo slabo preskrbljena s humusom. Tla so pretežno alkalna.
Glavni oblikovalci reliefa v vinorodnih Halozah so bili potoki Rogatnica, Psičina, Bela s svojimi številnimi pritoki, ki so z erozijo izoblikovali široke doline. Vsi ti potoki imajo mnogo manjših pritokov, ki jih domačini zaradi slabe vodnato imenujejo jarki. Ti jarki so razbrazdali slemena in ustvarili množico stranskih reber. Poleti ti jarki že ob manjši suši usahnejo, ob večjih sušah pa presahnejo tudi glavni potoki, zato je voda v Halozah zelo dragocena.
Vodno omrežje nižinskih vijugastih potokov je v Halozah dokaj gosto. Večjih rek na tem območju ni so pa številni mali potoki, ki danes tečejo v poldnevniški smeri, nekoč pa so zaradi tektonskih premikov tekli proti vzhodu. Haloški potoki imajo zelo majhen strmec (okoli 3 %o) in zato meandrirajo. V preteklosti so bili potoki vir pitne vode, ki si jih z vedri prinašali v hiše, ki so stale na vrhu slemen. Na tem območju je veliko tudi ribnikov in mlak, ki pa so vse povečini umetnega nastanka.
Klimatske značilnosti
Ožje panonsko obrobje, kamor spadajo tudi Haloze, je tipično prehodno območje, kjer se srečujeta in mešata omiljena alpska in panonska klima. Podnebje je tako zmerno kontinentalno oziroma subpanonsko. Tudi toplotne razmere so ugodne za rast vinske trte, saj znaša npr. srednja letna temperatura okoli 9,6 stopinj, srednja temperatura v vegetacije 15,4 stopinj, srednja temperatura v treh poletnih mesecih pa 19 stopinj.
Najhladnejši mesec je januar s povprečjem -2,4 stopinje, sledita mu februar in december. Haloze imajo dovolj padavin, količina pa narašča od vzhoda proti zahodu. Povprečna letna količina padavin znaša v Halozah 665 mm, minimalna 488 mm, maksimalna pa 806 mm. Največ padavin pade v poletnih mesecih, najbolj suhi pa so januar, februar in marec.
Glede na naravne danosti spadajo Haloze med najboljše vinorodne pokrajine. Na laporni in peščeni prsti so se razvile prsti, ki vinski trti zelo ugajajo. Tudi toplotne, svetlobne in padavinske razmere so zelo dobre ( Bračič, Vinorodne Haloze, str. 43).
V Halozah imamo tipično subpanonsko podnebje, pri čemer se stopnja termične in higerične kontinetalnosti stopnjuje od vzhoda proti zahodu. Srednje letne temperature Haloz znašajao okoli 9°C. To je tudi eden izmed razlogov, da Haloze kljub nadmorski višini prištevamo k Subpanonski Sloveniji. Srednje letne temperature na območju Haloz znašajo okoli 9,6° C, kar je zelo ugodno za uspevanje vinske trte; najboljši termični pogoji pa so na območju Vzhodni Haloz, zato imamo tam tudi največ vinogradov. Prav tako je v Vzhodnih Halozah stopnja sončnega sevanja višja — torej je tam več sončnih dni.
Gozdnate Haloze dobijo več padavin kot Vinorodne Haloze, kar je normalno saj se količina padavin zmanjšuje proti vzhodu. V Halozah so pogosta tudi neurja, včasih tudi s točo, in sicer predvsem v Vinorodnih Halozah.Za Haloze je značilno da so razdeljene na dve področji glede na povprečne letne padavine. V vzhodnih Halozah pade približno 1100-1200 mm padavin letno, medtem ko v zahodnih Halozah pade povprečno manj padavin 1000-1100 mm letno. Letno je povprečno zabeleženih 10-15 dni s padavinami.
Kot že rečeno znašajo srednje letne temperature Haloz 9,6° C, kar je zelo ugodno za uspevanje vinske trte. Znano je, da je vinska trta tista kulturna rastlina, pri kateri sta količina in kakovost pridelka odločujoče odvisna od lastnosti tal in še posebej od količine in razporeditve toplote, svetlobe in padavin. Kratka ekološka analiza dovoljuje trditev, da imajo vzhodne Haloze skoraj idealno razmerje med toploto, svetlobo vlažnostjo zraka in sestavo tal.
Vse to ugodno vpliva na razvoj aromatičnih in buketnih snovi v grozdju, kar daje haloškemu vinu harmonično eleganco in prikupno zelenkasto rumeno barvo. Le okrog 5% svetovnih vinogradniških predelov ima tako ugodne ekološke razmere za pridelavo vrhunskih vin.